Nevidni motor preobrazbe mobilnosti

Tiho jutro na mestnih ulicah. Kljub rahlemu dežju ni posebne gneče, po mokrem asfaltu se eleganten avtomobil tiho premika proti poslovni stavbi. Potnik na zadnjem sedežu na zaslonu, integriranem v naslonjalo za roke, mirno pregleduje dokumente za prvi sestanek. Nežen glas iz ozadja mu bere dnevni urnik in ga nato obvesti, da je vožnja končana. Vrata se odprejo, potnik izstopi in se refleksno obrne proti voznikovemu sedežu. Zahvala za prijetno vožnjo obvisi nekje v zraku – vozilo namreč vozi samo.

To ni več prizor iz znanstvenofantastičnega filma. Samovozeči taksiji že vozijo po ulicah Pekinga, Šanghaja, Vuhana in drugih kitajskih metropol, v delih San Francisca in Los Angelesa ali na Stripu v Las Vegasu. Prihajajo v München, Miami, Dubaj in v vrsto drugih mest po vsem svetu. Ducati uveljavljenih avtomobilskih proizvajalcev in nepregledna vrsta zagonskih podjetij ne le snujejo, ampak tudi že resno testirajo naslednje korake v popolno avtomobilsko neodvisnost od človeške roke in pogleda.

UI prevzema nadzor

Uveljavitev popolnoma samovozečih vozil v vsakdanjem prometu sicer še zahteva čas, predvsem zaradi regulative, odgovornosti in kompleksnosti mestnih okolij, a inteligentni asistenčni sistemi so že serijsko prisotni. Samodejno zaviranje v sili, ohranjanje položaja na voznem pasu ali prilagodljivi tempomat niso več le dodatna oprema, ampak pričakovan standard.

Sodobna vozila so namreč digitalni organizmi, prežeti z umetno inteligenco. Senzorji, radarji in kamere zbirajo ogromne količine podatkov, ki jih v realnem času obdelujejo napredni algoritmi strojnega učenja. Ti ne zaznavajo le okolice, temveč napovedujejo vedenje drugih udeležencev v prometu in se ustrezno odzivajo. UI je tista, katere naloga je, da razume kontekst – od vremenskih razmer do razpoloženja potnika – in ne le vozi, temveč tudi »razmišlja«, se prilagaja in uči.

Promet skozi oči algoritmov

Seveda pa umetna inteligenca ni omejena na posamezne avtomobile. Njen potencial je še neprimerljivo večji, ko se vozila povežejo v inteligentno omrežje in se začne prometna infrastruktura spreminjati v celosten ekosistem. Volkswagnova tehnologija Car2X omogoča, da vozila brezžično izmenjujejo informacije z drugimi udeleženci v prometu in s prometno infrastrukturo, kar izboljšuje varnost in zmanjšuje zastoje. Sistem v realnem času deli z drugimi vozili opozorila na nevarnosti, kot so nesreče, okvare ali vožnja interventnih vozil, tudi ko teh situacij posamezno vozilo še ne more neposredno (pred)videti. Volkswagnova tehnologija Car2X se ujema s pilotnim projektom v Ann Arborju (ZDA), kjer komunikacija V2X (vehicle-to-everything) zmanjšuje verjetnost trkov za več kot 20 odstotkov.

V zibelki koncerna Volkswagen v Wolfsburgu deluje tudi pilotni center za urbano mobilnost. Tam UI analizira prometne vzorce, podatke o avtomobilskem transportu in javnih prevozih, vremenu ter dogodkih v mestu. Preden se na stadionu začne nogometna tekma, sistem vnaprej optimizira prometne tokove v bližini, spremeni frekvenco na semaforjih in preusmeri del avtobusov na alternativne linije (ter o tem pravočasno v aplikaciji obvesti tudi potnike). Rezultati so merljivi: v testih, s katerimi tlakujejo pot UI v vsakdanjo redno uporabo, so dosegli tudi do 25 odstotkov hitrejši pretok prometa in zmanjšali število zastojev za 18 odstotkov.

MOIA, tehnološko podjetje skupine Volkswagen, razvija storitve prevoza na zahtevo (ridepooling), s katerimi bi vzpostavila mobilnost nove generacije za prebivalce urbanih območij. UI poskrbi, da so razdalje in čakalni časi optimalni. Podpira tudi koncept mobilnosti kot storitve (MaaS), pri čemer MOIA združuje električne prevoze z javnim prometom, kolesi in skuterji. Algoritmi v realnem času predlagajo optimalne poti, personalizirane glede na navade uporabnika, kot so priljubljene trase ali glasbeni okus v infozabavnem sistemu. Vsaka vožnja, sleherni potnik, vsaka ulica postanejo del algoritma, ki ga UI ves čas izpopolnjuje.

Mesta, ki razmišljajo

S prestopom umetne inteligence iz vozil v mesta se razvija nova raven mobilnosti. Koncern Volkswagen v strategiji Vision 2030 to strukturira kot ekosistem, v katerem so vozila, infrastruktura in energija povezani v enoten inteligenten tok. Tipičen primer je Audijevo vozilo, parkirano na domači polnilnici v Ingolstadtu. Električni avtomobil dobi avtomatsko informacijo ne le o tem, kdaj je za lastnika polnjenje najcenejše in najbolj trajnostno, ampak črpa energijo tudi skladno s potrebami drugih uporabnikov v okolici, zato da ne pride do preobremenitev. Sistem Elli Smart Charging usklajuje tisoče polnilnic, da se izogne preobremenitvi omrežja, in elektriko usmerja tja, kjer jo mesto trenutno potrebuje, ne da bi posamezen uporabnik mignil s prstom.

Tudi pametna parkirišča bodo vse pogosteje komunicirala neposredno z vozili. Ko bo voznik zapeljal v središče, bo UI že vnaprej rezervirala prosto mesto, zaračunala parkirnino in predlagala optimalno pot do naslednjega opravka. Volkswagen razvija takšne sisteme v sodelovanju z mesti, v katerih je eden glavnih virov zastojev prav iskanje prostega parkirišča. Hamburg in Barcelona sta že primera in referenčni točki pametne evropske mobilnosti.

Poleg Wolfsburga in Hamburga tudi Singapur uporablja UI za prilagajanje delovanja semaforjev v realnem času, kar skrajša potovalne čase in zmanjša emisije ogljikovega dioksida za do 15 odstotkov.

Bo zakonodaja držala korak s tehnologijo?

Smo na točki, ko se zdi, da tehnologija zmore skoraj vse, in zelo hitro bo zmogla še več, saj se razvija z eksponentno hitrostjo. A tu se pojavi vprašanje: ali ji družba sploh sledi?

Ob vsem tehnološkem napredku regulativni okvir v večini držav še vedno temelji na predpostavki, da mora voznik držati volan v svojih rokah. Evropska unija je z Aktom o umetni inteligenci (AI Act) postavila temelje, ki zahtevajo preglednost in nadzor nad visokorizičnimi sistemi, a vprašanja ostajajo: kdo na primer nosi krivdo v nesreči – proizvajalec, kot je denimo Volkswagen, razvijalec UI ali lastnik?

Prav tako morajo algoritmi preprečevati diskriminacijo, na primer v javnem prevozu, ter varovati podatke o lokaciji in zdravju voznika, kar pomeni, da morajo avtomobilski proizvajalci zagotoviti transparentnost pri njihovi uporabi in preprečiti njihovo zlorabo. To je ključno za ohranjanje zaupanja uporabnikov v pametno mobilnost.

Edino pravilno je, da smo pri vprašanju varnosti zadržani in si prizadevamo zagotoviti maksimalno varnostno stopnjo vsem udeležencem v prometu, toda kako hiter je lahko tempo sprememb, da ne bomo obstali na mestu?

Tudi področje varnosti se premika hitreje, kot ga lahko zajame, uredi in razmeji birokracija. Standard ISO 26262 določa smernice za varnost avtomatiziranih vozil ter okvir za zagotavljanje varnosti električnih in elektronskih sistemov v vozilih. Vendar pa, kot smo ugotovili, današnja UI ni več statičen sistem. Uči se, prilagaja, razvija. Kako regulirati nekaj, kar se samo nenehno spreminja? Kje je meja med pomočjo UI in točko, na kateri bi ta povsem prevzela nadzor?

Človek v središču

Imate ob branju že resen glavobol in vas skrbi prihodnost človeške vrste? Zaključimo s (človeško) mislijo: kljub vsemu napredku človek ostaja v središču. Avtomobil brez voznika je fascinanten, a brez človeškega občutka za smisel, izbiro poti, odgovornost je samo stroj. Umetna inteligenca lahko načrtuje, vozi, predvideva. Ne more pa (vsaj za zdaj) razumeti, zakaj se nekdo po dolgem dnevu v pisarni raje kot za najkrajšo pot domov odloči za postanek na poti, ovinek v naravi, za vdih svežega zraka in zbistritev misli. V idealnem scenariju je zato prihodnost mobilnosti prav sožitje med človekom in tehnologijo. UI skrbi za varnost, učinkovitost in trajnost, človek pa je tisti, ki izbira namen in cilj svoje poti.