»Vsi smo del sistema«

V enem od pogovorov ste povedali anekdoto o svoji ženi. Menda vam je, ko ste kupili prvi električni avto, rekla, da je sistem polnjenja z vsemi temi različnimi karticami preveč zapleten in da se ona s tem ne bo ukvarjala. In potem ste menda vi začeli ugotavljati, ali bi se dalo kaj narediti drugače.

Tako nekako, ja (smeh). Od nekdaj razmišljam tako. Naletim na problem oziroma niti ne problem, ampak na nov, zame privlačen izziv. Začnem razmišljati, zbudi se kakšna nova zamisel in kolesje se začne vrteti.

Sprašujem zato, ker v – reciva temu laični – javnosti pogosto zasledimo razmišljanje, da je tudi novi svet energetike, v katerem imate z družbo Ngen vse večjo vlogo, za končnega uporabnika zapleten. Vi se s tem verjetno ne strinjate.

Dolgo je bila energetika zelo linearna, enosmerna. Tudi Slovenci smo bili zelo navajeni na konservativno, enosmerno ureditev. Enkrat na mesec je prišla položnica elektropodjetja in nihče se ni preveč ukvarjal s tem, od kod pride elektrika, koliko stane … Ampak to, kar delamo zdaj, ni revolucija, ampak bolj logična posledica sveta, ki se spreminja. Energetska kriza zaradi Ukrajine kot eden od primerov, ko smo vsi začeli zelo razmišljati o cenah električne energije, je katalizator prehoda, ne pa vzrok. Slej ko prej bi prišli do tega.

Svet se spreminja, edino logično je, da se tudi to področje. Ne skrbi me, da uporabniki ne bi sčasoma razumeli, zakaj zdaj ni več enega samega ponudnika energije in imajo tudi sami aktivno vlogo pri proizvodnji, hrambi, deljenju energije. To je dobro za vse. Stvari so logične. Pri elektriki ne gre tako, da jo na neki način proizvedemo, potem bo pa kar nekje čakala na to, da jo bomo potrebovali, in se potem čudežno spet pojavila. Ključno postaja vprašanje, kako jo bomo upravljali. Za to pa ne potrebujemo čudežnih rešitev, ampak pametne. In tu sem prepričan, da smo z Ngenom na pravi poti.

Očiten razlog, zakaj bomo morali postati pametnejši, morda tudi zrelejši pri razumevanju energetike, je vsekakor cena. Tega, da bi bila elektrika, ki jo tako potrebujemo, draga, nas je najbrž najbolj strah.

Gotovo. In tu imamo skupaj tudi največjo priložnost, da ne rečem kar odgovornost, da spremenimo obstoječe sisteme in navade. Svet se korenito spreminja na vseh področjih. Samo odkar sem sam na tem našem planetu, se je število prebivalcev podvojilo. Pomislite, tri, štiri milijarde Zemljanov več v času, ki je v zgodovini planeta en sam hipec.

Moramo se odzivati na spremembe, in to hitro. Kaj to pomeni na našem področju? Imamo možnost pridobivati energijo iz obnovljivih virov, z digitalizacijo in decentralizacijo energetskih sistemov, kar nam omogočajo pametne programske rešitve, pa lahko zagotovimo, da jo bomo tudi optimalno razporejali, izkoriščali ali hranili in pri tem vzajemno sodelovali. Seveda mora biti rezultat takega novega sistema tudi primerna cena za uporabnike.

Vaša družba je, kot se danes reče s tujko, disruptor. Spreminjate obstoječe trge in poslovne modele, ste tisti, ki spodbuja ali celo prisili druge deležnike v spremembe. Čutite zaradi tega kak pritisk, recimo tistih, ki so doslej imeli glavno besedo v energetskem poslu?

Pravzaprav ne. Mislim, da se vsi, od sistemskih operaterjev do ponudnikov električne energije, podjetij v industriji in navsezadnje tudi končnih uporabnikov, zavedamo, da gre za razvojne korake, ki jih delamo skupaj. Koristni so za družbo. In čeprav so nekateri deležniki v tej zgodbi seveda tudi tržni konkurenti, vedo, da moramo vsi vleči ta naš energetski voz naprej.

Poglejte konkreten primer: Ngen je že danes sposoben v nekaterih trenutkih zagotoviti krepko čez polovico, včasih pa tudi do osemdeset odstotkov energetskih rezerv. Če bi se kaj zgodilo, recimo če bi se ustavila nuklearka, torej ne bi ostali v temi. In to je tudi osnovna ideja: vsi smo del sistema. Če imamo v Sloveniji nekaj deset tisoč sončnih elektrarn in hranilnikov, v prihodnje pa jih bo morda nekaj sto tisoč, bomo lahko v vsakem trenutku poskrbeli za skupnost.

Pri Ngenu pa ne gre samo za Slovenijo. Zelo jasno poudarjate, da merite na širši evropski trg.

Vsekakor. Tu gre za iste izzive, iste energetske potrebe in omejitve, le da je ta naš evropski trg po ureditvi zelo razparceliran. 27 držav, 27 sistemskih operaterjev, lokalne regulative, ki jih je treba usklajevati s krovno v EU … Kolesje se ne vrti vselej tako hitro, kot bi kdo pričakoval glede na pomen, ki ga ima ravnanje z energijo za celotno družbo, ampak premiki so opazni. Dejstvo je, da nimamo časa, da bi delali načrte za dvajset, trideset let naprej in pri tem razmišljali v okviru vzorcev, ki veljajo danes ali smo jih bili vajeni včeraj.

Odkrito povem, da nisem pristaš ideje o drugem bloku nuklearke. Kdaj in za koliko denarja bi jo lahko postavili? Najlažje je reči čez deset ali petnajst let, še posebej v politiki. Tam smo vajeni, da se ne glede na politične barve razmišlja le o obljubah do naslednjih volitev, vse drugo za naprej pa je, če sem kritičen, nekje v oblakih. Ampak ali bo leta 2035 ali pa 2045 nuklearka še aktualna ali pa bo postala TEŠ 6 in bomo ob njenem odprtju razmišljali, ali je ne bi bilo najbolje kar takoj zapreti? Nimamo časa, da bi se ukvarjali s takimi ugibanji. Elektriko potrebujemo danes. In ker imamo možnost, da jo skupaj proizvajamo, se povezujemo v skupnosti in si jo izmenjujemo, digitalno usklajujemo ponudbo in povpraševanje. Moramo to početi, ne pa si kimati ob predstavitvah v PowerPointu. Tega se zavedamo pri nas in to vejo drugje. Mi smo recimo že odprli podjetje na Portugalskem, trgi, na katerih smo že aktivni ali pa se resno pogovarjamo o razvoju in uporabi Ngenovih rešitev, pa so tudi Avstrija, Hrvaška, Španija, Poljska … Partnerji, s katerimi imamo pogovore, so državne institucije, podjetja, ljudje, ki razmišljajo podobno kot mi. Sploh v poslu, v podjetjih se ključni ljudje zelo dobro zavedajo, kako pomembni sta dostopnost električne energije in njena cena. In tu je precej jasno, da je najcenejša elektrika tista, ki jo proizvedemo tam, kjer jo porabimo, se pravi na strehi, če rečem po domače, seveda v kombinaciji z vsem drugim - s hrambo, digitalizacijo, distribucijo …

Kje vidite Ngen v tej veliki energetski zgodbi čez pet, deset let?

Slovenija je pri vsem, o čemer sem govoril, izhodiščna točka, tudi vzorčni poligon, če želi kdo temu tako reči. Ponosni smo, da smo tu. Sam sem res vesel, da imamo možnost zaposlovati vrhunske kadre, da ljudje sami pridejo in si želijo postati del te zgodbe. Tako si lahko postavljamo tudi najvišje cilje. Nočem, da bi se slišalo samovšečno, ampak naš potencial za rast je ogromen. Če uporabim primerjavo iz športa, smo lahko Roglič ali Pogačar evropske energetike. Čisto na vrhu, najboljši.

Ste optimist po naravi? Vedno verjamete, da vam bo uspelo?

Zagovarjam dobre zamisli. Prepričan sem, da v človeku obstaja občutek za to, kaj je dobro in kaj je prav. Če torej prestopim iz poslovnega razmišljanja v nekoliko bolj subjektivno, če malo filozofiram, potem lahko rečem, da še vedno verjamem, da bomo znali izbirati prave poti, dati prednost razvoju pred ovirami. Kljub žalostnim dogodkom - vojnam in podobnemu - sem prepričan, da se bomo povezovali in poskušali svet izboljševati, ne pa ga uničevati. Če pri tem lahko pomagam, če najdem kako zamisel, potem zelo rad sodelujem. Prepričan sem, da ljudje nismo na svetu samo zato, da bi uživali in se dobro imeli, ampak moramo za to tudi kaj narediti.

Ngen ni vaš prvi veliki projekt. Marsikdo vas pozna že iz časov Flycoma, prej tudi Gorenjskega kabla. Bi rekli, da ste pionir, vizionar ali pa le dobro čutite utrip sveta in lahko prepoznate, kaj bomo potrebovali?

Če me sprašujete, ali imam kristalno kroglo, je seveda nimam. Rekel bi, da uživam, ko delam tisto, kar me veseli. Za današnje energetske zgodbe sem recimo prve izkušnje pridobival pred desetletji, ko sem še zelo mlad delal v Savskih elektrarnah. Po duši sem energetik in zato mi danes Ngen dela toliko veselja.

Imam pa očitno tudi neki čut, da znam videti realne izzive v realnem okolju. Internet je bil recimo eden takih. Starejši se še spomnimo, kako po kapljicah so na začetku delovale internetne povezave, kako je uporabnik zablokiral svoj telefon, ko je bil povezan z internetom, preden so prišle kabelske povezave. Da ne govorim o tem, kaj smo povzročili dotedanjemu telekomunikacijskemu monopolistu, ko smo omogočili internetno telefonijo in je bilo konec vrtoglavih tarif za klice v tujino (smeh).

Ampak s tem nisem le gradil svojega poslovnega uspeha. Kot vsi drugi sem občutil vzpone in padce. Ampak vselej sem imel občutek, da delam tudi nekaj dobrega za širše okolje. Pomislite, koliko novih podjetij je tudi na račun hitrejšega interneta začelo graditi svoje posle, koliko mladih je odprlo svoje podjetje. Ne pravim, da brez mene ali mojih podjetij tega ne bi bilo, seveda ne. Ampak če sem lahko pomagal, da se je naš svet tu v Sloveniji zato razvil hitreje, se mi zdi, da sem s tem uresničil svoje želje. Poslanstvo? Morda tudi to, čeprav mi ta beseda ni tako blizu. Zdrava logika in občutek za tisto, kar potrebujemo - to me motivira.

Na internetu pogosto naletimo na izračune v slogu, da če bi pred desetimi leti vložili v delnice Amazona ali Tesle, bi danes imeli x-krat več. Kaj je vaša naslednja postaja, imate že kakšno novo zamisel, v katero bi se izplačalo vložiti?

Pravite, da bi se izplačalo investirati v moje projekte? Ja, saj najbrž drži (smeh). Ampak resno, v Ngenu ta hip tako uživam in vidim še toliko priložnosti, da o čem drugem nikakor ne razmišljam. Saj sem rekel, 27 trgov imamo samo v Evropski uniji. Stoodstotno se posvečam delovanju te naše družbe. Da bi spet snoval kaj novega? Trenutno zagotovo ne. In če pogledam v ogledalo, mislim, da je čisto verjetno, da bo Ngen tudi zadnja velika postaja. Prvič zato, ker je tu dela še za dolga leta, drugič pa zato, ker - kot sem že rekel - v delu želim tudi uživati, nočem biti njegov suženj. Imam tudi svoje življenje, želim si doživeti kaj lepega, si deliti srečne trenutke z bližnjimi.

Torej niste kot Elon Musk, ki menda spi le po nekaj ur, preleti v enem dnevu pol sveta ter opravi vse mogoče in nemogoče?

Gotovo ne, to so ekstremi. Sicer najbrž drži, da ima vsak človek, ki odkriva inovacije ali pa nove poti v poslu, tudi fazo, v kateri živi zelo dinamično. Tudi moje življenje se je kdaj vrtelo zelo hitro.

V svoji družbi Flycom sem recimo vozil tudi helikopter. Na tisoče ur v kabini imam za seboj. To anekdoto sem v javnosti sicer že razlagal, ampak ko sva ravno pri Musku: tudi njegovo mamo sem, ko je obiskala Slovenijo, peljal s helikopterjem. Da bi mi manjkalo adrenalina, nikakor ne drži.

Ampak ljudje se spreminjamo in ni nujno, da vse življenje energijo prebujamo ali pa sproščamo na enak način. Recimo, da je obdobje, v katerem sem bil dobesedno v zraku, za menoj. Danes mi več veselja prinese kaj drugega. Ne gre za kakšen nepredstavljiv luksuz, ampak za čisto običajne radosti življenja. Pomembno je, da je človek zdrav, da ima dovolj energije za tisto, kar rad počne, in da ne glede na svoja leta čuti vsaj nekaj mladostne energije. Mladost je tista, ki poganja svet naprej.

Pa končajva z vprašanjem o starostnih razlikah: starejši stereotipno godrnjamo, da iz mladih ne bo nič kaj prida. Vi ste obdani z mlajšimi sodelavci. Menite, da bo kaj iz teh novih generacij? Ali niso to tisti, ki, če karikiram, cele dneve samo visijo na telefonih?

Prepričan sem, da bodo mladi zelo uspešni. Te nesporazume med generacijami razumem bolj kot del neke folklore. Saj so tudi naši starši zmajevali z glavo, ko smo mi začenjali. Spomnim se presenečenja doma, ko sem pustil svojo varno državno prvo službo. Pa tistih, ki so bili skeptični ob prvih računalnikih za osebno uporabo. Moj prvi, ZX81, je imel leta 1981, torej pred borimi štirimi desetletji, en kilobajt pomnilnika. Danes ima vsaka fotografija s telefona nekaj megabajtov.

Tako se spreminja svet. Danes se v sekundi zgodi toliko, kot se je včasih v letih. Svet pa vedno spreminjajo nove generacije in nič drugače ne bo s temi, ki prihajajo.

Razvoj omogočata radovednost in želja po novem. Tega sem se naučil v helikopterju. Ko človek česa ne zna, se ustraši. Včasih tudi za hip pozabi, kaj lahko naredi oziroma česa je sposoben. Ampak potem se spomni, da ni nebogljen. Odzove se, poišče rešitev. Vsakič se nauči še kaj novega, postane bolj odprt, se zave, da se izplača ozreti širše, poiskati znanje in nasvete pri drugih, sodelovati z njimi …

Zato ne, ne skrbi me za prihodnost. Ne samo da si želim, ampak sem tudi prepričan, da denar ne bo edina vrednota na svetu, da bomo v prihodnje mi in naši zanamci znali še jasneje prepoznati, da v svetu obstaja še kaj pomembnejšega, ter da bomo naravnali kompas in nadaljevali v pravo smer.