Kdaj pospešiti in kdaj si vzeti čas?
Katere odločitve predolgo odlagamo, čemu bi morali nameniti več pozornosti in kaj nam pri delu ukrade največ časa?
Katere odločitve predolgo odlagamo, čemu bi morali nameniti več pozornosti in kaj nam pri delu ukrade največ časa?
Janez Zidar, M. Sc., član uprave Telekoma Slovenije
»V poslu bi morale biti hitrejše predvsem odločitve, pri katerih imamo dovolj informacij in jasne odgovornosti. Nikoli pa ne bi smeli hiteti pri odločitvah, ki dolgoročno vplivajo na ljudi. Iz izkušenj vem, da je naložba v dodatni premislek praviloma boljša izbira kot poznejše popravljanje napačnih odločitev. Največ časa nam ukradejo sestanki brez jasnega cilja, nenehna dosegljivost in brezciljno brskanje po telefonu. Tehnologija lahko čas izjemno pospeši, brez pravega fokusa pa nam prav toliko lahko tudi vzame.«
Gregor Kovačič, izvršni direktor Prodaje zavarovanj v Zavarovalnici Triglav
»Rad bi, da bi se hitreje odločali. Odbojka, ki jo zelo rad igram, me je denimo naučila, da pri daleč odbiti žogi nimaš časa za dolg razmislek. Odločiš se in stečeš – in največkrat žogo ujameš. Če to preslikam na posel, je v primeru, ko imamo dovolj podatkov in jasen cilj, odlašanje najdražja možnost. Nikoli pa ne bi smeli hiteti pri odnosu s stranko. V zavarovalništvu namreč prodajamo obljubo, ki šteje takrat, ko je človeku najtežje, in zaupanje se gradi s pozornostjo, ne s hitrostjo. Moj največji tat časa? Vse več signalov, ki mi kradejo fokus. Ko jih ne ustavim, imam občutek, da mi zmanjkuje časa. V resnici mi takrat zmanjkuje pozornosti za tisto, kar je res pomembno.«
Siniša Latinović, član uprave Žita
»Sprejemanje bistvenih in strateških odločitev ne sme nikoli biti prenagljeno, razen kadar situacija zahteva hitro ukrepanje. Ko pa so bistvene in strateške odločitve enkrat sprejete, jih je treba čim hitreje uresničiti. Pogosto se dogaja ravno nasprotno: odločitve se sprejemajo hitro, njihovo izvajanje pa je počasno, včasih celo tako, da se vmes že spremenijo okoliščine. V velikih in kompleksnih organizacijah so med največjimi kradljivci časa običajno premalo pripravljeni in strukturirani sestanki, ki se končajo brez konkretnih sklepov ali nadaljnjih ukrepov.«
Sašo Berger, predsednik uprave Petrola
»Hitreje bi morale teči odločitve, predvsem tiste, za katere imamo dovolj podatkov, pa jih kljub temu odlagamo. V energetiki to velja tudi za umeščanje v prostor in pridobivanje dovoljenj, saj energetski prehod ne čaka. Nikoli pa ne bi smeli pospeševati grajenja zaupanja. S sodelavci, partnerji in kupci ga gradimo leta, izgubimo pa ga lahko v trenutku. Največji tat časa moje generacije je po mojem mnenju nenehna dosegljivost, kar krade trenutke za razmislek, brez katerega ni dobrih odločitev.«
Ines Naglič, skrbnica voznega parka v Danfossu Trata
»Menim, da bi morali hitreje sprejemati odločitve, medtem ko si moramo za grajenje zaupanja in dobrih odnosov vzeti čas. Največji kradljivci časa smo pogosto kar sami, saj želimo biti ves čas produktivni. Dolgčas in prosti čas sta postala nekaj, za kar se moramo skoraj opravičevati. Zapolnjujemo urnike, ves čas preverjamo sporočila in celo počitek spremenimo v nalogo. A nenehna zaposlenost še ne pomeni, da ustvarjamo vrednost. Zame je največji luksuz čas, ki ga ni treba upravičiti z dosežki.«