trendi /

Marjana Krajnc

5 hitrih vprašanj generalni direktorici Danfossa Trata

Marjana Krajnc
Tekst: Alja Lešnik, foto: Miran Juršič

Ali svojo uro časa za pot iz domačega Novega mesta v službo dojemate kot darilo ali prekletstvo?

Kot darilo. Jutro je eden redkih delov dneva, ko sem zares sama s svojimi mislimi. Vstanem okoli pete ure in ob kavi pregledam koledar ter že doma razmišljam o prioritetah tistega dneva, ključnih sporočilih in svoji vlogi na sestankih; želim namreč pomagati usmerjati odločitve proti skupni viziji, ne da bi pri tem postala mikromenedžerka. Ta miselni proces nadaljujem tudi med vožnjo in je zame odlična priprava na dan. Enako dragocena je pot domov. Takrat naredim refleksijo o dnevu: kaj je šlo dobro, kje se je zataknilo in zakaj. Razmišljam, če je bil razlog v načrtu, vodenju ali dinamiki med ljudmi in kako lahko kot vodja pomagam ekipam, da bodo še bolje sodelovale. Pot v službo mi pomaga pogledati naprej, pot nazaj pa razumeti, kaj me je dan naučil.

Se vam zdi, da z leti čas doživljate drugače?

Vsekakor. Ko smo mlajši, se nam zdi, da je časa neskončno veliko. Z leti pa ugotoviš, da ga za razliko od drugih dobrin ne moreš prihraniti za prihodnost. Zato ne verjamem preveč v trditve, da bo priložnost za uživanje v pokoju. Če je nekaj pomembno, si moraš čas za to vzeti danes. Tisti, ki me dobro poznajo, me pogosto slišijo reči: »Vsi imamo 24 ur časa na dan. Razlika je predvsem v tem, čemu damo prednost.«

Veljam za produktivno osebo, vendar sem se naučila, da produktivnost sama po sebi ni cilj. Pomembno je tudi, da čas namenimo stvarem, ki imajo resnično vrednost. Zame je to predvsem družina. Daje mi smisel, energijo in motivacijo. Po drugi strani pa mi je najbolj škoda časa za pospravljanje. Vse bolj izbiram, čemu namenjam svoj čas, zato včasih namenoma delam stvari počasi. Ko grem v gozd, na sprehod v naravo, v savno ali ko sedim ob morju, se umirim. Vedno bolj cenim trenutke, po katerih sem mirnejša, boljša in morda tudi nekoliko modrejša.

Ali s časom v poslovnem svetu ravnamo smotrno ali ga porabljamo vse hitreje in celo brezglavo?

V poslu, pri domačih opravilih in tudi pri času vedno ustvarjamo izgube. Popolnega nadzora ni in dobro je, da si to priznamo. Ob vsej tehnologiji je nastal zanimiv paradoks: pomaga nam delati hitreje, a imamo vse bolj občutek, da nam časa primanjkuje. Zato ne verjamem, da je rešitev, da delamo še hitreje, ampak da delamo pametneje. Največja razlika med posamezniki in organizacijami ne bo več v tem, kaj znamo danes, temveč v tem, kako hitro se bomo učili. Moja poslovna asistentka me kdaj vpraša, ali res moram na kakšen sestanek. Včasih ima prav. Po drugi strani pa sodelavci pogosto ne potrebujejo moje odločitve, ampak samo to, da sem prisotna, jih podpiram ali jim dam priznanje za dobro opravljeno delo. Takrat ta čas ni izguba, ampak ena najboljših naložb.

Kdaj ste nazadnje rekli, da je bolje počakati, ko so vsi drugi želeli takoj ukrepati? Se obrestuje počakati in pustiti času čas?

Kar pogosto. Ko situacija sproži močne čustvene odzive, smo ljudje nagnjeni k hitrim reakcijam. Takrat se splača počakati, da se vklopi racionalen razmislek. Nazadnje se je to zgodilo, ko se je pojavila želja po hitri uvedbi nove strukture, a sem vztrajala, da potrebujemo več časa. Na papirju je lahko rešitev povsem logična, v praksi pa se morajo ljudje z njo poistovetiti, razumeti njen namen in v njej prepoznati svojo vlogo. Najbolj odgovorna odločitev je, da si za to vzameš čas. Ko ljudje verjamejo v smisel spremembe, jo lahko uspešno izvedejo. Zato se pogosto bolj obrestuje, da se ustvari prostor za razmislek in dialog, kot pa da se le pospešuje izvedba. Vodenje ni samo umetnost odločanja, ampak tudi prepoznavanje, kdaj je treba stvarem pustiti čas, da dozorijo.

Za kaj bi si čez deset let želeli reči, da še dobro, da ste si leta 2026 za to vzeli čas, tudi če se vam danes zdi, da ga nimate?

Želela bi si reči: »Dobro je bilo, da sem si vzela čas za ljudi, saj prav oni ideje spreminjajo v rezultate in organizacijo pripeljejo do ciljev.« Ne glede na to, kako dobra je strategija ali kako napredna je tehnologija, rezultate ustvarjajo ljudje. Včasih potrebujejo usmeritev, drugič iskreno povratno informacijo ali le občutek, da so slišani in cenjeni. Za to pa si je treba vzeti čas – na sestanku, med sprehodom po proizvodnji ali mimogrede na hodniku. Ko se bomo nekoč ozrli nazaj, se verjetno ne bomo spomnili vseh sestankov, spomnili pa se bomo ljudi, odnosov in občutka, da smo skupaj ustvarjali nekaj pomembnega. Na koncu kariere je namreč najpomembnejši pozitiven vpliv, ki ga pustimo na ljudeh. In to je nekaj, za kar mi ne bo nikoli žal porabljenega časa.