Moda kot strateško orodje moči

V poslovnem svetu oblačila niso le stvar estetike, ampak signal. Kako vi definirate oblačenje kot orodje vpliva?

Ne trdim, da to vem v znanstvenem pomenu, vem pa zagotovo: vsi analiziramo ljudi na podlagi njihove podobe. In vsak detajl govori. Opažam, da je človek na visoki razvojni stopnji praviloma tudi estet, mar mu je za kulturo oblačenja, tudi če v tem ni bil vzgojen. Tistemu, ki to nosi v sebi že od doma, je lažje, a večina se tega tudi nauči. Ko enkrat spoznaš vsaj nekaj pravil kulture oblačenja, hitreje in pravilneje prepoznavaš druge, predvsem pa znaš oblikovati lastno podobo, ki govori o tvojih pozitivnih osebnostnih lastnostih.

Katere vizualne signale ljudje najpogosteje podcenjujejo, pa v resnici močno vplivajo na to, kako jih vidijo sodelavci, partnerji, vodstvo?

Na prvo mesto brez oklevanja postavljam osebno urejenost. Higieno. Opažam izjemno veliko neurejenih ljudi: moške, ki se ne strižejo dovolj pogosto, oblačila, ki niso zlikana, ki so neustrezne velikosti. Z urejenimi ljudmi vsi raje komuniciramo. Ko vidiš urejenega človeka, se ti zdi, da je v redu, da se nanj lahko zaneseš, da je tisto, kar govori, resnično, da je stabilen. Urejenost je videti majhna stvar. V resnici je prva.

Kateri so danes subtilni signali moči?

Signal moči danes ni kričeč. Velik logotip blagovne znamke ni znak statusa, nasprotno. Vedno rečem: če nosiš velik tuj logotip, bi te za to morali plačati. Če ne delaš za to znamko, čemu jo oglašuješ? Velikokrat tak logotip pomeni, da želiš pripadati nekemu okolju ali skupini, ki ji v resnici ne pripadaš, in s tem sporočiš prav to. Pravi signali so tihi: brezhibna urejenost, kakovost materiala, ujet kroj, en sam premišljen detajl. Diskretnost je postala dominanca, ker dokazuje, da ti ni treba ničesar dokazovati.

Kateri detajli pa so tisti, ki jih opazovalec res prebere?

Ura denimo. Vsi jo opazujejo in treba jo je izbrati premišljeno. Politik si lahko privošči tudi dragoceno uro, a le, če je imel premoženje že pred vstopom v politiko, sicer ura postane vprašanje, ne signal. In moja osebna posebnost: manšetni gumbi se nosijo zvečer, ne podnevi. Manšetni gumb zahteva srajco z dvojno manšeto, ta pa je daljša, gleda izpod rokava suknjiča in gumb lahko potrkava ob mizo ter oddaja zvok. Ker se rokavi suknjičev danes ožijo, dvojna manšeta sili navzgor in jo je treba ves čas popravljati. To je kot tik, ki moti pogovor. Detajl, ki naj bi vtis gradil, ga začne razgrajevati.

Kaj pa dodatki, torba, nakit?

Vsi govorijo. Torbica pri ženski zelo zgovorno priča o slogu, na seminarjih udeleženke včasih prosim, naj položijo svoje torbice na mizo, in iz njih lahko marsikaj preberem. Absoluten ne so torbe za športne aktivnosti ter poškodovane torbe in torbice. Če se odločiš za nahrbtnik, naj ne bo šolski, ampak lep, premišljen, najbolje usnjen. Pri nakitu je v poslovni komunikaciji moteče vse, kar oddaja zvok: uhani, ki bingljajo, zapestnice, ki rožljajo, prevelik prstan, ki ovira rokovanje. In nohti, čeprav se je nohtomanija k sreči umirila. Predolgi nohti delujejo nedelovno, so nehigienični in ob tipkanju oddajajo zvok. Barva ni problem, problematična sta dolžina in pretiravanje.

Kako se moč oblačenja razlikuje med korporacijami, kreativnimi industrijami in startupi?

Vse je odvisno od panoge, to je rdeča nit vsega, o čemer se pogovarjava. Pri korporativnem profilu, pravniku, vrhnjem menedžmentu sloni podoba na nevtralnih barvah in bolj formalnem kroju. Pri kreativcu pa pričakujemo nasprotno: bodisi popoln minimalizem bodisi en sam skrbno premišljen detajl, zanimiva očala, dosledno črno paleto, nekaj, kar pokaže, da ga oblikovanje zanima. Dober kreativec zna »kravato« narediti iz oblike, ne iz svile. V startup okolju in IT-ju je toleranca največja; tam je pogosto vseeno, a tudi velja: sproščenost ni isto kot neurejenost.

V čem pa je razlika med politikom in gospodarstvenikom?

Politik večinoma potrebuje obleko in si kravato zaveže, ko vstopa v formalno okolje. Pri njem velja jasen kod: bela srajca je slovesna, svetlo modra dnevna, rjava pa je navadna, prijazna, dostopna – ni poslovna. Gospodarstveniki kravate skoraj ne nosijo več, zavežejo si jo le na bolj državniških srečanjih. Svetujem jim temno modro obleko in predvsem neformalen suknjič, pleteni hibrid, ki ga kombinirajo s čino hlačami, ne s kavbojkami. Sproščenost je dovoljena, videz, ki ne pove ničesar, pa ni.

V svojem času Steve Jobs, danes pa Mark Zuckerberg in številni drugi prisegajo na nekakšno osebno uniformo — vedno podobno kombinacijo oblačil. Je to strategija, psihologija ali lenoba?

Strategija, podprta s psihologijo. Ti ljudje se zavedajo, da ne želijo zjutraj izgubljati energije za odločitev, kaj obleči in kako to uskladiti. Zato si ustvarijo jutranji ritual, da samo nekaj nadenejo nase. Pri Jobsu so bili džins, črna majica, superge New Balance, in to je bilo to. A pozor: tudi oni se prilagajajo. Ko je potrebna kravata, si jo Zuckerberg zaveže. Uniforma ni togost, z njo se prihrani energija za pomembnejše odločitve.

Pa manj izbire res pomeni več fokusa in ali se to da prenesti v vsakdan?

Da, in prav to svetujem strankam. Smart casual, v katerega smo danes oblečeni v 95 odstotkih, je izjemno zahteven: kombinirati moraš barve, materiale, proporce. Posledica? V omarah imamo 70 do 90 odstotkov oblačil, ki jih ne nosimo. Rešitev ni več oblačil, ampak sistem, sestavljeni kompleti, stylingi usklajenih kosov. Zjutraj se odločiš za en kos in že veš, kaj gre zraven. Pri tem nam danes pomaga celo trg, saj so trgovine polne nevtralnih barv. Kupuj nevtralno in načrtno, vsak kos naj se poveže z več drugimi in naj ne konča osamljen v omari.

Je zavestna izbira oblačila glede na situacijo legitimno orodje ali manipulacija?

Legitimno orodje, a pod pogojem, da razumeš, čemu služi. Ko oblečeš suknjič, se zgodi nekaj konkretnega – negiraš obliko svojega telesa. Postaneš bolj anonimen, deluješ bolj profesionalno in avtoritativno. Ustvariš diskretno bariero, pokriješ telo in s tem sporočiš: tukaj sem zato, da komuniciramo, glej me v obraz, poslušaj me, ne ocenjuj me. Danes imamo cel spekter suknjičev, od najbolj formalnega, dvorednega do elastičnih hibridov z našitimi žepi. A vsi opravljajo isto delo.

Kako se torej oblačila uporabljajo za upravljanje pogajanj in javnih nastopov?

Veliko je odvisno od panoge, a en primer je poveden. Če pride ženska na pogajanja v rdeči obleki – rdeča je barva krvi, moči, ognja, strasti in statistično je moškim najprivlačnejša ravno ženska v rdečem –, lahko nasprotnik pomisli, da želi zmagati s svojo ženstvenostjo. To ni dobra izbira. Namesto tega svetujem suknjič, prilagojen okolju. Enako velja za izpostavljene posameznike nasploh; pri tistih, ki so zelo na očeh, je pravzaprav zaželeno, da je njihova podoba bolj anonimna, da s pretirano komunikacijo videza ne tekmuje s sporočilom. Ugled in profesionalnost ne potrebujeta glasnosti. In še detajl: preglobok dekolte moti komunikacijo, celo v pogovoru med dvema ženskama, kaj šele drugje. Po eni strani je atraktiven, po drugi pa odvrne pogled od pogovora. In pogovor je tisto, zaradi česar smo v sobi.

Kdaj zavestno odstopanje od ravni oblačenja (dress coda), recimo superge v pisarni, poveča vpliv in kdaj je polom?

Spet je to čisto odvisno od panoge. V IT-ju in startup okolju je pogosto popolnoma vseeno. Drugje pa velja, da raven oblačenja še vedno bereš po moškem kodu. Če ima moški kravato, vemo, da gre za zelo formalno okolje ali posebno priložnost, in takrat sodijo zraven čevlji z vezalkami, k ženski pa usnjeni čevlji. Sicer pa se je zgodil velik premik: superg ne nosimo več samodejno, obrat je tu. Pri ženskah je sprememba še večja, saj nas čez dan ne vidite več v visokih petah. To ni le moda; moda je odraz stanja v družbi, tu pa beremo emancipacijo in željo po udobju. Kršenje pravila deluje takrat, kadar pokažeš, da pravilo poznaš in da od njega odstopaš zavestno, ne iz nevednosti.

Kako se oblačenje bere v podjetju – med ekipami, oddelki, vodstvom?

Tu se pokaže zanimiva dinamika. Če se oblečeš za cilj, torej kot ljudje s položajem, ki si ga želiš, ti to v trenutni poziciji lahko prinese nekaj nelagodja v odnosu s sodelavci. Podoba, ki napoveduje vzpon, za okolico ni vedno udobna. A to je sprejemljiva cena, tihi signali ambicije so del napredovanja. Ključno pa je nekaj drugega: ton vedno postavlja vrh. Če se vodja, direktor ali lastnik zaveda pomena vizualne komunikacije, se bodo začeli izobraževati in urejati tudi drugi. Če se ne, ni zares pomembno, kaj piše v internih pravilih. Kultura oblačenja v podjetju je vedno odsev tistega na vrhu.

Kako bi opisali trenutno oblačilno kulturo v slovenskem poslovnem svetu?

Mislim, da smo primerljivi z drugimi narodi. Italijani in zahodna Evropa imajo tradicijo kulture oblačenja, ki se prenaša iz roda v rod, bolje razumejo kakovost, imajo občutek za sestavljeno garderobo. Mi smo se morali hitro veliko naučiti, in smo se. A naša specifika ostaja: preveč neuporabnih kosov v omarah in nakup manj kakovostnih oblačil, kar pomeni, da v svojo garderobo vlagamo manj kot Italijani.

Kje vidite največje razlike med generacijami vodij pri nas?

Mlajši so oblečeni manj formalno, a presenetljivo dobro obvladajo prilagajanje. Predavala sem mladim vodjem; vsak dan so videti zelo sproščeni, a vsi znajo, ko je treba, svojo podobo prilagoditi. Bolj me, iskreno, motijo nekateri starejši, ki vztrajajo pri oblačilu, ki ni več primerno, pri črni obleki, pri prepogosto zavezani kravati. Starejši večkrat naredijo napako kot mlajši.

Katera je največja napaka, ki jo ljudje delajo pri poslovnem oblačenju?

Da ne vlagajo. Mnogi, pogosto mladi moški, sploh ne pomislijo, da je v garderobo treba investirati. In takoj za tem: nakup posameznih kosov brez sistema, ki potem ostanejo neuporabljeni. Velik logotip na oblačilu? Z eno besedo, neokusno.

Če bi morali vodjem dati tri konkretne napotke za strateško oblačenje, kateri bi bili?

Prvič: brezhibna osebna urejenost je temelj, brez katerega vse drugo pade. Drugič: oblačila brez vidnih logotipov in napisov. Tretjič: zavedanje, da se je treba z oblačili prilagajati, da je prilagajanje odraz želje po dobri komunikaciji, ne pa podrejanje. Kdor dovolj pozna kulturo oblačenja, ve, kam gre, zlasti kadar je dress code zapisan v vabilu.

Kako naj posameznik začne graditi svoj vizualni podpis, avtentičen in hkrati strateški?

Najprej opazuj, kako se oblačijo drugi v tvojem okolju, kako formalni so. Nato zgradi podobo, ki ustreza globini tvojega žepa, začni z enim ali dvema sestavljenima kompletoma. Izberi nekaj nevtralnih hlač, v katerih se dobro počutiš, in jih kombiniraj z zgornjimi deli; odloči se za ozko barvno paleto, da iz čim manj kosov dobiš čim več kombinacij. Za delovni teden je dobro imeti vsaj osem usklajenih stylingov, pet jih je premalo. Zveni nepričakovano, a mladi si pogosto želijo prav to: jasne napotke, nekakšen priročnik. Vizualni podpis ni nadarjenost. Je sistem in vsak si ga lahko zgradi.