Sopotnik: Martin Jezeršek

Jutro je, vse možnosti so nama odprte. V katerem letnem času sva se znašla in kam se peljeva?

Ko si lahko vzamem dan čisto zase, ga najraje začnem na kolesu. Makadamske poti, jutranja svetloba in tista tišina pokrajine, ki te napolni z energijo – to je občutek svobode, ki ga težko zamenjaš za kar koli. Obvezno se ustavim na dobri kavi, saj je to ritual, ki ga imam rad doma in na poti. Dan pa zaključim v prijazni vinski kleti, kjer prisluhnem zgodbi vinarja in ob degustaciji odkrijem kakšen nov okus. To je zame popoln pobeg: malo gibanja, malo užitka in veliko pristnih trenutkov.

Kam pa bi se odpeljala, če bi bil to povsem navaden delovni dan?

Navaden delovni dan se začne čisto preprosto – z dostavo otrok v šolo. Ta jutranji del ima zame poseben čar, ker nas za hip umiri in poveže, preden se vsak poda v svoj dnevni ritem. Potem se odpeljem v pisarno, kjer dan vedno začnemo ob kavi z najožjimi sodelavci. To je naš kratek, a pomemben jutranji ritual: predebatiramo ključne izzive, uskladimo načrte in ustvarimo občutek, da smo v tem res skupaj.

Obtičala sva v koloni. To prenašava potrpežljivo, sprejemava s humorjem ali nama popustijo živci?

Skušam ostati miren, kar ni vedno lahko, sploh kadar vem, da moram biti nekje ob določeni uri. Ker nisem ljubitelj vožnje z avtom, se mi zastoji pogosto zdijo izguba časa. Zato jih izkoristim čim bolj smiselno: odgovorim na kakšno e-pošto, poslušam podkast ali pokličem koga po telefonu. Tako vsaj del poti spremenim v nekaj uporabnega.

Kdo vozi, vi ali jaz?

Lahko vozite vi, jaz pa navigiram. Veselim se prihodnosti samovozečih avtomobilov, če pa bi živel v metropoli, bi gotovo pogosto uporabljal taksi. Pri vsakdanjih, rutinskih opravkih mi je vožnja odveč, na potovanjih pa rad primem za krmilo, a sem enako vesel, če me kdo zamenja. Redko pa se povsem prepustim navigaciji drugih; rad imam namreč občutek, da vem, kje sem, kam grem in koliko je še do cilja. Na poti prav tako rad sam izbiram postanke, sploh ko pride čas za kosilo. Verjetno sem takšen tudi v poslu: uživam v vlogi navigatorja, pri viziji, strategiji in dolgoročnih ciljih, medtem ko operativno vodenje z veseljem prepustim sodelavcem, ki jim zaupam.

Pred nama je prazna cesta. Koliko nama pokaže merilnik hitrosti, če sva čisto odkrita?

V zadnjih letih sem se kot voznik precej umiril, verjetno zato, ker imam družino in udoben avto, v katerem ni težko preživeti kakšne dodatne minute. Povsem pa sem se umiril, odkar imam električno vozilo. Moram priznati, da mi je potovanje z njim postalo všeč. Preden se odpravim, si naredim načrt poti in razmislim, kje bom polnil avto (in želodec). Odkar vozim na elektriko, bolj uživam v vožnji, čeprav sem potreboval nekaj mesecev, da sem premagal strah pred nezadostnim dosegom (range anxiety) in začel zares zaupati vozilu.

Poslušava glasbo, na ves glas pojeva ob najljubših pesmih, telefonirava in urejava poslovne zadeve ali klepetava?

Na daljši vožnji se najraje peljem z družino – uživam namreč v pogovorih s svojima otrokoma, saj znata odpreti teme, ki pripeljejo do res dobrih debat. Rad pa se vozim tudi sam z ženo; takrat v miru razvijeva pogovor, ki je pogosto najzanimivejši del poti. To so trenutki, ki jih na cesti zares cenim.

V avtu sva vi in jaz. S kom pa bi se v resnici zdaj najraje peljali?

V avtu sem najraje z ljudmi, ki so mi blizu. Najlepše vožnje so tiste, ko sedimo skupaj in se pogovarjamo brez hitenja – z družino ali najbližjimi sodelavci, s katerimi delim podobne vrednote in razmišljanje. Najbolj uživam z ljudmi, s katerimi se dobro ujamem, medtem ko se vožnjam v družbi, v kateri ni prave kemije, raje izognem, če je le mogoče.

Si kdaj zaželite, da me ne bi bilo v avtu in bi bili za volanom lahko sami s svojimi mislimi?

Če sem za volanom sam, je to zame priložnost za drugačno vrsto vožnje – a še vedno bi to z največjim veseljem počel na kolesu. Zadnja leta sem užival v vožnjah po lepih makadamskih poteh in pogosto se odpravim na prave čutne fure. V slušalkah imam podkast ali dobro glasbo, narava pa naredi svoje. To je zame najpristnejša oblika vožnje, med katero sem hkrati zbran, sproščen in zares prisoten.

Prehiti naju nekdo, ki očitno nima potrpljenja s cestnoprometnimi predpisi. Kako se odzovete? Bentite, si mislite, da ste bili nekoč tudi sami taki, vam je vseeno …?

Zagotovo se mi v glavi najprej utrne misel, da takšne vožnje ne odobravam, sploh če nekdo pretirava in ogroža druge. A hkrati vedno znova pomislim nase. Spomnim se vožnje iz Milana, ko sem drvel proti porodnišnici, saj je moja žena rojevala najinega prvega otroka. Takrat sem vozil zelo hitro in imel za to dober razlog. Zato si pri vsakem takšnem vozniku rečem: morda ima tudi on svojo zgodbo. Mogoče se mu nekam zelo mudi. S tem ohranim malo več razumevanja in predvsem mirno glavo.

Po dolgih kilometrih se ustaviva na črpalki. Kaj kupite poleg goriva?

Pri vožnji na daljše razdalje z električnim vozilom mi je posebej všeč to, da je postanek bolj načrtovan in nekoliko daljši. Odkar vozim električni avto, si pot vedno organiziram tako, da je postanek prijeten del poti. Takrat pojem kaj dobrega, se malo umirim in si vzamem čas zase. Včasih si privoščim samo sendvič – a dober sendvič. Postanek tako ni nujno zlo, ampak majhen užitek na poti.

Mi boste dovolili, da svoj sendvič pojem v vašem avtu?

Nisem navdušen nad tem, da nekdo je v mojem avtu, a hkrati nisem tako pedanten, da bi to strogo prepovedoval. Rad imam čisto in urejeno vozilo, vendar je to pri dejstvu, da imam dve hčerki, stari osem in deset let, včasih precej težko. Urejeno okolje mi veliko pomeni, nisem pa perfekcionist. Avto zame ni statusni simbol – nimam seznama želja, katere avtomobile bi rad vozil v življenju. Pomembno mi je, da je vozilo udobno, varno in zanesljivo, ne pa nujno prestižne znamke.

Ustaviva se in pobereva vaše brate. Boste volan prepustili komu od njih? In kdo bo sedel na sovoznikovem sedežu?

Ko se na pot odpravimo skupaj z brati, pogosto vozi Rok. Prvi razlog je preprost – uživa v vožnji, drugi pa je ta, da mu je na sovoznikovem sedežu pogosto slabo, zato mu je za volanom veliko bolje. Kot sem že omenil, sem jaz tisti, ki najraje navigira, ko pa govorimo o izbiri postankov, je v tem brez konkurence Jure. Vedno najde dobro restavracijo, odlično vinsko klet ali kakšen zanimiv ovinek na poti, ki ga sami ne bi odkrili. Luka pa prav tako rad vozi, zato se pogosto izmenjujemo tako, da vsak prevzame del poti, ki mu najbolj ustreza.

Pravzaprav je podobno tudi v poslu: Jure in jaz sva tista, ki najpogosteje navigirava, postavljava cilje in določava smer, Luka in Rok pa sta izjemno močna v izvedbeni fazi.

Najpomembnejše pa je, da smo radi skupaj in uživamo v tej skupni vožnji – tako na cesti kot v podjetju.

Navigacija nama predlaga bližnjico po cesti, ki je ne poznava. Bova zaupala tehnologiji ali se zanašava na svoj občutek?

Razumem novo tehnologijo in jo z veseljem preizkusim. Hitro pa se odločim, ali jo sprejmem ali ne. Če se mi zdi uporabna, jo vključim v svojo rutino. Če pa ne, se raje zanesem na lastni občutek, ker me ta redko razočara.

Posodite mi polnilnik za telefon, ki ga imate v predalu. Kaj drugega bova še vedno našla v vašem avtu?

Nič posebnega: stekleničko vode in vrečko semen ali oreščkov, ki mi pomagajo premagati utrujenost med nočnimi vožnjami. Preproste stvari, ki poskrbijo, da ostanem zbran in ohranjam dobro energijo.

Noč je, po dolgem dnevu se peljeva z dogodka. O čem razmišljava?

To je stvar, ki mi je pri vožnjah z dogodkov res všeč – točno vem, ali sem dan oddelal z odliko ali ne. Pri večini vsakdanjih nalog razmišljamo dolgoročno, zato je dan težko oceniti. Ko pa z ekipo izvedemo dober dogodek, ko vidim zadovoljne goste in se utrujen, a ponosen peljem domov, natanko vem, ali je bil dan dober. Takšni trenutki mi dajejo občutek smisla in energijo za naprej.